Zgodovina lovske družine
Lovstvo po drugi svetovni vojni
Takrat smo bili agrarna dežela skoraj brez industrije in verjetno se je prav zaradi tega dejstva družba tovarišev in malih ljudi na naših tleh prijela, saj so bile ideje vabljive. Vladajoča elita je dala ljudem veliko predvsem drobnih stvari. Da se je izpihalo, bi lahko rekli. Da se izpihajo bil lahko rekli. Ne le gospoda, vsi, tudi delavci in kmetje, so lahko postali pravi lovci. Še danes se sliši zelo demokratično. Najprej, ko je bilo življenje še bolj trdo, gre za svinčeva povojna leta, je bilo tako tudi v lovstvu; strog nadzor, omejevanja, pomankanje najnujnejše opreme ipd. so značilnost prvih povojnih let. Kasneje, ko so postali časi bolj “medeni”, je postalo lovsko življenje bogatejše in kvalitetnejše…
Po drugi svetovni vojni je izšel že 3. septembra 1945 Odlok o začasnem izvrševanju lova, ki je uvedel lovne dovolilnice in tako omogočil legitimni lov. Izgleda, da je omenjeni odlok prinesel predvsem veliko novih težav; ob divjem lovu, ki se je izvajal masovno z vojaškim orožjem, tega po nobeni vojni ne manjka, je pomeni dodatni masovni poseg v populacije predvsem velike divjadi.
Sledi 3. januarja 1946 izdana Odredba o omejitvi in razmejitvi okrajnih zakupnih lovišč, kar pomeni skupaj z Začasnim zakonom o lovstvu (tudi leto 1946) osnovno za novo lovsko življenje. Zakon ukine zakupniški sistem in uvede obvezne lovske družine, ki so povezane v Okrajnih lovskih svetih. Vsebuje določilo, da je divjad ljudska dobrina, lastnik plena pa je lovska družina…
Lovski družini markovci in sveta marjeta
1946-1949
Daljnega leta 1946 sta bili na območju spodnjega ptujskega polja, gre za območje fare Sveti Marko in fare Sveta Marjeta, ustanovljeni dve lovski družini.
Lovska družina Markovci je bila ustanovljena dne 7.6.1946. Dne 5. novembra 1946 je bila podpisan zakupna pogodba med OLO Ptuj in LD Markovci, podpisala sta jo starešina in gospodar. LD Markovci je imela takrat 20 članov, dobila je v zakup 3260 ha lovišča po ceni 6520 dinarjev.
Lovska družina Sveta Marjeta pa je bila ustanovljena 6.10.1946. Ustanovnih članov je bilo kar 17 in sicer: Vlado Mikl, Franc Kokot, Albert Kureš, Stane Stanič, Alojz Donaj, Peter Horvat, Ivan Drevenšek, Janez Brumen, Franc Horvat, Franc Šačar, Jože Donaj, Franc Ranfel, Ivan Caf, Alojz Reberc, Franc Vaupotič, Viktor Brodnjak in Meško Alojz.
Istega dne je bila podpisana zakupna pogodba tudi med OLO Ptuj in LD Sveta Marjeta, v imenu družine sta jo podpisala starešina Vlado Mikl in gospodar Albert Kureš. LD Sveta Marjeta je takrat štela 17 članov, zakupila je 2850 ha lovišča, plačala pa je 5700 din zakupnine.
Čuvajsko službo sta opravljala Janez Fištravec in Janez Bezjak.
Od ustanovitve pa do konca leta 1949 gospodarita družini samostojno, že konec leta pa poda LD Sveta Marjeta pobudo za združitev z LD Markovci. “Ponudba o združitvi” je datirana z dnem 11.11.1949, za LD Sveta Marjeta pa jo podpišeta takratni predsednik Franc Kokot in tajnik Viktro Brodnjak.
LD spodnje ptujsko polje 1950-1995
Ustanovni zbor LD Spodnje ptujsko polje je bil ustanovljen 4. januarja 1950 in iz dveh manjših družin smo dobili eno večjo. Njeni člani so bili sposobni veliko večjih nalog kot prej. Njen prvi predsednik je postal nadučitelj Ciril Kafol. Tudi lovišče je večje in obsegalo je vse vasi, tudi zaselke takratnih KS Markovci in Ks Gorišnica, skupaj 6110 ha. Ob ustanovitvi ima 29 članov. Meji na “LD Jože Lacko”, LD Bresnica, LD Zavrč, LD Cirkulane, LD Leskovec in LD Ptuj.
V tistih časih sta bili najštevilčnejši divjadi poljski zajec in jerebice, imeli pa so še nekaj fazanov, rac, golobov, grlic in prepelic. Na žalost dandanašnji ni več tako. Številčnost zajca je nizka, jerebic in prepelic skoraj več ni.
Lovska družina sveta marjeta
V času prejšnjega sistema, ko so se združevala podjetja v ozd, tozd in sozd, so se združevale nekatere lovske družine. Nekateri lovci se z združitvijo niso strinjali ali so pozneje hoteli dobiti družino nazaj, so bili ožigosani. Vrli zagovorniki bratstva in enotnosti so jim podtikali ustreljeno divjad in jih razglašali za črne lovce ter jih izključevali iz lovskih družin.
S spremembo sistema so zamisli o samostojnih lovskih družinah zopet oživele. V Gorišnici so si ljubitelji narave že dalj časa prizadevali ustanoviti svoje lovišče. Ustanovili so lovsko društvo. Predlagali so razdelitev lovišča, ki ga je upravljala Lovska družina Spodnje Ptujsko polje, vendar so bili neuspešni. S kmetijskim ministrom so opravili več pogovorov. Na ministrstvu so nato menili, da je lovišče mogoče razdeliti. To so priporočili tudi lovcem s Spodnjega Ptujskega polja. V Zvezi lovskih družin Ptuj so bili mnenja, da bi bilo novo lovišče premajhno za normalno gospodarjenje z divjadjo. Drugi so bili mnenja, da bi z razdelitvijo novi lovišči merili po 2.600 hektarjev in bi bili večji od polovice lovskih lovišč v Zvezi lovskih družin Ptuj.
Vendar ljubitelji narave in lova iz Gorišnice niso vrgli puške v koruzo. Kupili so parcelo v vasi Placerovci in začeli graditi lovski dom. Večino dela je bilo opravljenega prostovoljno. Najprej so uredili električni priključek, obnovili so studenec in napeljali vodovod. Opravili so 3.000 ur prostovoljnega dela in vsak je prispeval po tisoč mark denarja ali materiala. Prispevali so tudi različni donatorji in občina Gorišnica. Pomagali so tudi občani, ki so želeli, da jim uspe zgraditi lovski dom. Opravili so 1.000 delovnih ur ali pomagali v materialu.
V pritličju lovskega doma so dvorana, gostinski prostor, kuhinja, shramba in hladilnica. V nadstropju so sejna soba, dve sobi za lovske goste. Urejena je bila okolica in strelišče na glinaste golobe. Otvoritev je bila 27.07.1997.
Lovski dom je bil vzorno dograjen in članstvo se je večalo, kljub temu, da lovišče še ni bilo dodeljeno. Skupaj z občinama Gorišnica in Markovci je bilo več sestankov, da bi uredili razdelitev lovišča Spodnjo Ptujsko polje. Končno so po večkratnih srečanjih popustile napetosti in nastala je »Lovska družina sveta Marjeta niže Ptuja« (to je bilo ime lovske družine po II. svetovni vojni) s potrjeno koncesijo za lovišče.
Danes lovci prostovoljno opravljamo zahtevne naloge pri varstvu, upravljanju in lovu na divjad. O problemih v lovstvu lahko sodi lovec, ki se zaveda posledic ogroženosti narave in divjadi. Zavedamo se, da okrnjene narave ni več a skrbeti moramo, da ohranimo naravno okolje in s tem življenjske pogoje za divjad. Skrbimo za uravnotežen razvoj, ki mora zadoščati zdajšnjim potrebam ne da bi pri tem ogrožali možnosti prihodnjih generacij. Vsak ljubitelj narave bi se moral zavedati, da imamo naravo za dediščino, ki jo zapuščamo svojim potomcem.