Velika divjad

Srna je naša najštevilčnejša parkljasta divjad, ki naseljuje skoraj vse predele naše domovine. Od gora do nižin – ta na vse prilagodljiva vrsta, stara okrog 8 milijonov let, je prisotna povsod. Samcu pravimo srnjak, samici srna, mladički pa so tisti, ki so pogosto ‘žrtve’ nevednih ljudi. Previdno z ukrepi in prehitrimi reakcijami! Pustite mladička, če ga odkrijete v travi, saj je njegova mama v bližini in se bo kmalu vrnila ter poskrbela zanj.

Konec maja ali v začetku junija mali pikasti mladički srne pogosto ležijo v travi in se zdijo nebogljeni ter prepuščeni na milost in nemilost samim sebi. Ljudje navadno prehitro sklepamo, da je žival zapuščena, saj se nam zasmili. Prav tako bodimo previdni na cesti, saj srne rade skačejo čez cesto in s tem žal tudi pod kolesa avtomobila.

Srne na našem področju živijo od morske obale pa vse do zgornje gozdne meje. Najbolj jim ugajajo površine, kjer se gozd prepleta s travniki in kraji, kjer ni prehudih zim, zelo dobro pa se počutijo tudi med drevesi z gosto podrastjo in v grmiščih ter na odprtih poljih. Pozimi se kar dobro znajdejo in mraz dobro prenašajo, čeprav lahko precej trpijo zaradi pomanjkanja hrane. Zanimivo je to, da je bila do druge polovice 19. stoletja na slovenskem ozemlju redka in je je bilo približno stokrat manj kot dandanes. Ko so začeli obsežneje izsekavati pragozd in se je začelo razraščanje grmišč in redčenje velikih zveri, pa se je število srn povečalo.
V zadnjih šestdesetih letih je poselila celotno Primorsko, z zaraščajočim Krasom vred, kar je lepa novica, sploh glede na to, da je pred drugo svetovno vojno ni bilo moč najti niti v izrazito poljskih okoliših, ki sestavljajo večino Prekmurja ter Ptujskega in Dravskega polja. Danes so vsa ta območja Slovenije poseljena s temi lepimi, slokimi živalmi, in lahko govorimo celo o treh različnih ekoloških tipih: gozdni srnjadi, srnjadi gozdnega roba in poljski (ravninski) srnjadi.